Ključna beseda: literarni prvenec

»Sama ljubezen je to.«

»Intimna, igriva, erotična, drzna, iskrena, brezsramna, dramatična, feministična, simbolična, strastna, elegična in na svojstven način tudi satirična knjiga.«

»Roman je napisan z veliko naklonjenosti do junakinj, ves čas zelo osebno, iskreno.«

»Navdihujoče Ćrtice otoplijo trpko ozračje in orosijo oko s svojo srčnostjo.«

»Brez olepšav kritizira stanje v slovenski politiki in njeno prevečkrat koruptivno navezo s sumljivimi posli.«

»Nagrada bo knjigi omogočala še daljše in še lepše življenje.«

»Hvaležna in počaščena sem, da bralci drobec tega prepoznavajo tudi v Težki vodi in da je takšna pisateljska drža nagrajena z nagrado za najboljši literarni prvenec.«

»Strašno me veseli, da ta zdaj spoznavajo njo.«

»Pesničina jedka, inovativna poetika postavi na krhka tla na videz še tako absolutna in nepremakljiva dejstva.«

»To je poezija, ki s svojo izrazito poetično močjo sama spodmika tla predsodkom, vnaprejšnjim sodbam, dušečim kalupom in predvsem slepi samozaverovanosti na mikro in makro ravni.«

»Morda se lahko površnemu bralcu ob kakšnem verzu zazdi, da gre kdaj le za posrečeno besedno igro, največkrat temelječo na zabavnem sopostavljanju dveh sorodnih, značajsko pa relativno različnih jezikov in jezikovnih ozadij.«

»Pesničino pisavo zmeraj krasi neizbrisna osebna nota.«

»Pesem relativizira vsak pojem / na katerega se lahko pomisli / tudi pojem vsak // a včasih ji mogoče le / uspe zares ujeti nekaj // tedaj se z vrha ulije tok / ob ukrotitvi jezika in / hribolazec globoko zadiha.«

»To je zelo intimna zbirka. Zato so tudi izbrisana vsa imena, vsi kraji, vsi določni pojmi, čas ... V pesniškem kodu, kot ga ima, bi jo namreč preobremenili in jo naredili zasebno. Povzema trenutke, ki jih v takšni ali drugačni obliki doživlja vsak mlad človek. Premišljevanje, kje živeti, zdaj, ko je vse možno in vse odprto; dolžnost, da moraš oditi, ali dolžnost, da moraš ostati, ta odločitev se mi zdi zelo kompleksna, pomembna.«

»Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v štiridelnem prvencu Samoumevno.«

»Devet zgodb v zbirki se ukvarja z odnosi, ki se tkejo skozi čas in prostor, včasih zelo na tanko, s skorajda nevidno nitjo, včasih pa zelo boleče in skeleče. (...) To so zgodbe o srečanjih, ki se zgodijo samo enkrat, a nas zaznamujejo in določajo, pa o srečanjih, ki nas zasledujejo, čeprav si želimo, da bi se zgodila samo enkrat. Pa tudi o srečanjih, za katera smo mislili, da se ne bodo zgodila, a so se izkazala ravno za tisto, kar smo najbolj potrebovali.«

»Kordežev smeli prvenec z epskim zamahom in brez olepšav prikazuje fresko nekega časa ‒ mogoče našega, mogoče vzporednega ‒, ki ga zaznamuje prevrednotenje vrednot. V umetnosti se prastari ideali mešajo z njeno instrumentalizacijo in sestopom v družbo, v družbi pa se reakcionarne težnje mešajo z grožnjo radikalne svobode.«

»Agni ni mogoče uvrstiti v kategorijo ljubezenskih romanov, čeprav je ljubezen pravzaprav njeno osišče, težko bi ji rekli srhljivka, a vendar deluje srhljivo, prav tako pa to ni klasičen psihološki roman, četudi ga v samem temelju zanima prav psihologija človeka – zlasti področje strasti in gonov.«

»Da bi se pripoved tem čim bolj približala, 'mora vsaj na videz precej daleč, pogled mora docela potujiti, ga, denimo, filtrirati skozi oko kamere, stopiti v sanje ali pa dati priložnost živalim, da spregovorijo same. Kajti šele s takšnim odmikom je mogoče priti zares blizu tistemu delu človeka, ki je v sodobnem racionalnem svetu pogosto zatajevan, tudi tabuiziran – v njegovi živalski naravi.'«

»Skoraj bukolična zasnova s kunci v kletkah, a tudi puško na steni, je odličen teren za pomenljiv in grozljiv kontrast, ki ga v zgodbo vnese surova demonična strast: večna človeška tematika, ki lokalno umeščeno pripoved spremeni v univerzalno, docela našo zgodbo.«

»Izpisan z literarno veščino, široko razgledanostjo po kulturni krajini in tankim posluhom za arhetipsko, 'roman' neizprosno zavrta naravnost v živec civilizacije. Agni zaboli, vendar tudi katarzično sooči in očisti.«

»Pri tem avtorjev izjemno izbrušen in izčiščen slog, pronicljiv humor, občutek za suspenz ter raba literarnih prijemov, kot so prolepsa, prepričljiv dialog, vložena zgodba, intertekstualnost, v sklopu katere prednjačijo predvsem citatne aluzije, ki jih črpa tako iz slovenske kot svetovne zakladnice književnosti, odtehtajo v prid literarnosti.«

»Prvi Slovenec, ki je apalaško pot prehodil.«

»Knjiga je obenem tudi osnova za njegov nov projekt, ki je, kot je dodal, povezan s slovensko transverzalo.«

»Prav to je, kot v spremni besedi k dvojezični izdaji ugotavlja prevajalka zbirke, tudi najtrši oreh pri presajanju njegove poezije, saj se 'prevajalec zaradi skladenjske eliptičnosti in jezikovne zgoščenosti nemalokrat znajde v nevarnosti, da bodo preproste, a izrazno močne pesmi v ciljnem jeziku izzvenele kot suhoparen dobesedni prevod.'«